Zakaj se hoče otrok ponoči dojiti na eno uro?
marec 28, 2016
Prikaži vse

Zakaj moj dojenček ponoči ne spi?

Zakaj moj dojenček ponoči ne spi?Problem s spanjem ponoči je eden najpogostejših izzivov, s katerimi se mnogi starši soočajo že od samega rojstva otroka. Za mnoge to dejstvo predstavlja tako hud stres, da ostanejo popolnoma brez moči in v hudih frustracijah.

Dejstvo je, da imajo novodobni otroci lahko povsem dovolj že samo štiri ure spanca. In da je ta podatek še bolj natančen moram dodati, da niti ni nujno, da so te štiri ure ena sama celota.

Ko se dojenček rodi, se na začetku praviloma doji na približno dve uri. Takrat je to povsem normalno. Najkasneje ob koncu porodniškega dopusta, pa se mame pričnejo soočati s kopico nasvetov, kako uspavati otroka zvečer s polnim želodcem do tistih, ki priporočajo metodo izjokavanja pa celo do tistih, ki namensko ukinjajo nočno dojenje. Ko bi si bili vsaj pediatri enotni, pa še tega ni. Starši so upravičeno zmedeni.

Resnica se skriva v dejstvu, ki po številnih raziskavah pojasnjuje zakaj v resnici otroci sploh jočejo. Dojenčki komunicirajo na neverbalni ravni. Ker veliko staršev ni tako zelo razvilo te povezave, da bi jih v popolnosti razumeli tudi kadar so v stresnih situacijah, se zgodi hud komunikacijski mrk med otrokom in staršem, ki tem čutečem malem bitju predstavlja edino komunikacijo s svetom.

Jok je oblika komunikacije. Eni otroci so pač bolj zgovorni, drugi manj, kot pravi Willma.

Na začetku otroci jokajo zaradi treh temeljnih potreb. Če so lačni, si želijo bližine ali pa je plenička polna. Zato nošeni otroci (v mislih imam nosilke) veliko manj jokajo, ker starši hitreje opazijo znake, ki nakazujejo na njegove temeljne potrebe. Če je lačen cmoka z ustki, bližine je dovolj, če je plenička polna pa je to moč začutiti ali vonjati. Zato so pri otrocih, ki dobijo dovolj bližine in stika s starši tudi koliki neizraziti ali pa jih sploh ni. Študije so pokazale, da otroci s kolikami v večini nimajo nikakršnih težav s prebavo. Še več, nerazviti svet tega pojava ne pozna, ker so otroci nošeni in tako dovolj v rednem stiku s starši.

Drugi vidik, ki ga izpostavlja dr. Sotlerjeva pa je zdravilni proces izražanja čustev, ki se odraža pri joku. Gre za to, da otroci ponoči velikokrat podoživljajo dogodke čez dan in stres staršev, ki ga akumulirajo in ga nato sprostijo skozi jok (komunikacijo) čez noč.

Če želimo, da bo otrokov jok izzvenel brez posledic potrebuje bližino, ki bo predstavljala varnost. Ko izjokava med drugim tudi naš starševski stres, ki smo ga nehote prenesli nanj je naša naloga ta, da smo mu v oporo in mu stojimo ob strani. Odraslim otrokom starši velikokrat ponavljajo, da naj jim svoje težave vendarle zaupajo, saj bo tako lažje skupaj najti rešitev. Pozabljamo pa na to, da ta otrok, ki staršem svojih težav ne zmore zaupati pogosto ni bil slišan, ko je bil še dojenček. Psihologi so dokazali, da nihče ničesar ne stori s slabim namenom, pač pa zaradi napačnih predstav o tem, kaj je prav in narobe, ki največkrat izvirajo iz travmatičnega otroštva, zato se bomo tej temi posvetili kdaj drugič, sedaj pa se raje posvetimo pristopu, ki omogoča pozitiven rezultat.

Ena od možnosti je ta, da mama ponoči doji še naprej. Na tem mestu bi želela poudariti, da je to smiselno le takrat, ko to početje mame ne obremenjuje do te mere, da bi jo čustveno izčrpavalo. Če je to početje preveč izčrpajoče, pa priporočam bližino, cartanje, veliko in še več bližine. Ni narobe, če otrok v našem objemu zajoka. S tem mu dovolimo izraziti svoja čustva. Problem nastane, ko ga med jokom zapustimo, ker se mu s tem močno ruši občutek varnosti. Ko se bo otrok počutil dovolj varnega sam odide od staršev in spi cele noči.

Bolj intenzivni so takšni pojavi tudi ob večjih ločitvenih krizah kot čustvenih razvojnih stopnjah otroka (okoli 6-8 mesecev, 3 leta in 7 let). Prav takrat je še posebej priporočljiva bližina, ker krizo s podporo predelajo občutno hitreje.

In še en pomemben pristop je. Če boste otroku čez dan dovolili, da izjoka svoje frustracije in negativna čustva ob ljubeči podpori in brez izjav kot so ”tako veliki fantki ne jokajo”, bo ponoči zbujanja in frustracij veliko manj. Izražanje čustev je bistvenega pomena za razvoj čustvene inteligence, zato se na naših kratkih delavnicah za starše lotevamo prav treh osnovnih, na katerih nato gradimo naprej.

Veselo cartanje vam želim in ne pozabite – objemčki so zdravilni!

Comments are closed.