Tašča mi soli pamet!
marec 26, 2016
Zakaj se hoče otrok ponoči dojiti na eno uro?
marec 28, 2016
Prikaži vse

Ko je starše strah svojih lastnih otrok

Ko je starše strah svojih lastnih otrokKako se lahko staršem pripeti, da jih v nekem trenutku postane strah otrokovega odziva?

Če pametujemo o vzroku: ”To se zgodi, če ne poslušaš sebe.” (kako vzvišeno)

Torej, kako?

Takole se prične. Dojenček pride v družino. Vsi okoli novopečene mamice in očka so polni (iskreno dobronamernih, da ne bo pomote!) nasvetov. Prične se že pred porodom. Dekleta, ki imajo otroke starejše od 7 let, so me pred dvema letoma hotele obvarovati pred lastnim razočaranjem s trditvami, da pretiravam, ker sem si umislila to novodobno spremljevalko ob porodu, dulo (naj povem, da v času, ko so ta dekleta rojevala dul uradno pri nas še ni bilo). Do ključnega trenutka med porodom je bil trdno prepričan, da je to naravnost neumno, tudi moj partner. V tistem ključnem momentu je to mnenje v trenutku spremenil. Če nje ne bi bilo tam, bi bila najina veza  danes drugačna. Lahko z gotovostjo (veliko slišanih zgodb v naših prostorih) trdim, da močno načeta. Ne zadržujmo se preveč pri tej temi.

Mama in otrok prideta domov. Ob hipotezi, da dojenje steče gladko (za kar je močno pogojen potek poroda), se srečamo s krči ali izraščanjem zobkov. Bolezni smo popolnoma izključili. Kapljice. Iščemo jih od Trsta do Dunaja. Izločimo skoraj vso hrano. Stres na stres. In ko že mislimo, da bomo končno malo zadihale pride prvo častitljivo obdobje, ki se mu reče PRVA LOČITVENA KRIZA. Pri mnogih klientih ključni dogodek za pogoje, ki izzovejo stanje današnjega naslova.

Nekaj je potrebno še razčistiti preden gremo naprej. Z modrostjo naših starejših prednikov je vse v najlepšem redu. Sama jo izredno spoštujem. Nihajna frekvenca na kateri nihajo pa ni enaka naši še manj pa frekvenci naših otrok, zato vsi nasveti, ki so delovali pred 20-30-imi leti morda niso več vsi in v celoti uporabni. Poglejmo kako to izgleda v praksi.

Okoli osmega meseca otroci doživijo svojo prvo ločitveno krizo. Takrat šele prvič dejansko resnično ugotovijo, da so ”v dveh kosih z mamo”. To je zanje prva resnično velika kriza. (Naslednja nastopi okoli tretjega leta.) Ko jo izrazijo z jokom in povečano potrebo po bližini, ki v podpornih razmerah traja mesec, dva, tri.. (v obratnem primeru se lahko vleče tudi v odraslo dobo), pa smo starši v skrbeh, ker smo bili prepričani, da bo sedaj končno vsak dan lažje. Sorodniki in prijatelji velikokrat zaskrbljeno svetujejo, da sedaj ni pravi čas za pretirano navezovanje na starše, ker bo treba že kmalu v samostojno varstvo in ta pretirana bližina ne bo nič dobrega za samostojnost otroka. Starši tukaj (če ni drugih posebnosti) prvič resno trčimo sami s seboj, ker globoko v sebi vemo, da občutek, ki ga otrok oddaja ni usklajen s teorijo, ki prihaja iz okolice. Občutek otroka je jasno izražen (na neverbalen način seveda) in starši ga tudi jasno čutimo, precep okolice pa ima zaradi verbalne komunikacije največkrat večjo težo. Na žalost.

Če bi otroci lahko takrat govorili bi verjetno rekli: ”Mamica, očka strah me je, da me bosta zapustila.” Če na jok ne reagiramo in otroka pustimo izjokati, bo sicer prenehal z jokom, vendar ne iz razloga ker se je potolažil, temveč zato, ker ga nihče ne sliši in se enostavno za telo ne izplača izvajati takšen napor.  Petnajst let kasneje se starši začudeno gledajo v ogledalo in se sprašujejo kje so ga polomili, da otrok svojega problema ni delil z njimi, saj so mu vendar celo življenje govorili, da je zanj najvarneje, da ga rešijo doma. Podobna zgodba se lahko vleče še v partnerstvo in je krog sklenjen za naslednjo generacijo.

Za nas je zgodba končana, za novodobne otroke se pa najkasneje pri treh letih šele začne. Zakaj? Ker ne prenašajo avtoritete in strahov. To ne pomeni, da niso spoštljivi. To pomeni, da ta notranji konflikt, ki sta ga starša takrat morda prvič močneje doživela, v njiju raste. Otroci ga čutijo. Občutek ni njihov. Povzroča strah in krč. Še huje, nihče jim ni povedal kaj s tem početi. Zato ga ti mali geniji (upravičeno tako pozvani) ”primejo v roke, vsaj podvojijo in ga staršem v obliki vedenja vržejo nazaj kot bumerang”. Zakaj tako? Ker ga ne zmorejo staršem opisati, zato. Sedaj si predstavljajte starše, ki pred tem niso zmogli ene enote tega krča pretvoriti v veselje, v naslednjem kadru, ko prejmejo dvojno dozo tega občutka nazaj. Jasno je, da postanejo še bolj panični, prestrašeni, v krču. Kako otroci to navržejo nazaj? V obliki vedenja. In od tod strah staršev pred otroci. Če starši tega alarma ne zmorejo, se vedenje stopnjuje in temu primerno ob obravnavi simptomov sledijo tudi najrazličnejše ”diagnoze” otrok.  Vzrok je pa drugje. Otroci ob tem glasno kričijo in neverbalno sporočajo, da jih družba še vedno večinoma ne sliši. To je glavni razlog zakaj naše igrice učimo staršev, pedagogov in otrok.

Ko starši razumejo, kakšen proces je v ozadju, imajo šele možnost, da s strahovi opravijo. Zato vas ne bomo učili silne teorije in petih korakov za srečno življenje (čeprav z njimi ni prav nič narobe), ampak pojasnili predvsem procese, ki se dogajajo v ozadju, da ne boste nehote ustvarjali pogojev za nove izzive.

Čarobna mama je nastala iz mojega lastnega presežka izziva pri osmih mesecih. Iz teorije v prakso je moj moto tega izobraževanja. Rezultati na koncu tretjega dela pri tečajnicah do sedaj, govorijo sami zase.

Prepoznajte svoje strahove v ogledalu svojih otrok in jih skupaj premagajte. Kako do tam, pa se lahko pridete informirati na naše brezplačne predstavitvene urice. Veliko poguma vam želim!

Loading Facebook Comments ...

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja