Zakaj moj dojenček ponoči ne spi?
marec 30, 2016
Prikaži vse

Kazen ali nagrada? Kaj deluje?

’Kaj bi pa vi naredili? Vse sem poizkusila kazen in nagrado, pa nič ni delovalo!’, me je obupano ustavila ena od učiteljic na osnovni šoli kjer sem izvajala Izobraževanje za pedagoge.

Malo sem postala v tišini in ji odgovorila. Nič od tega, kar ste poizkusili ne deluje, ker spodbuja zunanjo motivacijo. Edina, ki deluje za vedno je v resnici notranja motivacija. Ta pa nastane drugače kot zunanja. Ste morda poizkusili ugotoviti kaj učenca zares poganja? Na podlagi njenega začudenega pogleda sem ugotovila, da bi bilo dobro, da tisti dan malo več časa posvetimo ravno tej temi.

Tisti dan sem zato delavnico pričela s stavkom: ’Kazen ne deluje. Pa poglejmo zakaj.’

Vzela sem si konkretno količino časa, da sem uprizorila pravo malo mono komedijo, kjer sem preigravala vloge družinske dinamike ob kaznovanju otroka. Vzela sem kar tipičen primer, ko starši otroka pošljejo za kazen v sobo. Slikovito sem opisala celoten notranji dialog, ki se dogaja v otroku, ko je v sobi in iz tega posledice, ki nastanejo.

Ko sem končala, sem hotela preveriti kako daleč smo z razumevanjem te teme v skupini in sem vprašala, kaj bi uporabili namesto kazni. Najpogostejši odgovor je bil nagrada in le 10% je z otrokom iskalo pogovor k rešitvi po meri.

Tudi ta odziv je plod tega, da je stroka v zgodovini v svojem procesu učenja delovala v smeri gradnje strahospoštovanja namesto spoštovanja (ki zahteva obojestranski proces) in njeni ostanki le počasi odhajajo, ker je za to potreben osebni razvoj vsakega pedagoga posebej. Če bi ljudje vedeli, kako se pride ven iz tega primeža, bi bili že zagotovo vsi zunaj. Zato ni prostora za obsojanje, temveč informiranje in zgled, ki daje konkretne rezultate pri otrocih.

V današnjem zapisu je prostor za informiranje. Pa poglejmo kaj se zgodi, če uporabimo kazen ali nagrado.

KAZEN IN NAGRADA = POGOJEVANJE

Če otroke ljubimo samo pod pogojem, da ustrezajo našim in širšim družbenim normam se zgodi, da čutijo pritisk, ki ne ustvarja občutka svobode in ustavlja raziskovanje. Raziskovanje pa je njihov največji talent v otroštvu in je kriv za njihov življenjski uspeh ali neuspeh. Prava ljubezen je v resnici brezpogojna, prav tako kot spoštovanje.

PA SAJ JE NAGRADA POZITIVNO POGOJEVANJE

Ni tako preprosto. Še vedno je pogojevanje. Nagrada sicer zgleda bolje kot kazen, ker je otrok še vedno videti pod kontrolo. Dokler stroka ni raziskala vpliva nagrajevanja, se je ta pristop celo uporabljal v strokovnih krogih kot nekaj boljšega,kakor kazen. To niti ni tako zelo dolgo nazaj. V resnici govorimo o nekaj desetletjih. Zaradi epigenetike vemo, da pogojevanje poškoduje in prenaša na naslednje generacije, če z njim ničesar ne storimo, saj se celični spomin prenaša tudi do štirinajst generacij nazaj.

KAJ SE SKRIVA POD POKROVOM MALE GLAVE?

Dokazano je, da se otroci nikoli ne vedejo neprimerno zato, ker so poredni, težkega karakterja, ker ne ubogajo. Vedno se pod pokrovom skriva stiska. Mi odrasli smo odgovorni, da ugotovimo zakaj se to dogaja in kako to rešiti z empatijo in konstruktivno rešitvijo, ki odnos gradi.Pogoj za to je, da je odrasel čustveno zrel, kar pa žal ne raste sorazmerno z leti.

Ignoranca, kaznovanje, nagrajevanje, ustrahovanje to stisko samo še poglabljajo. Morda otrok na kratki rok zares utihne in za okolico postane nemoteč. Za tisto tempirano bombo potlačenih čustev v notranjosti pa je samo še vprašanje časa o tem kdaj eksplodirajo. Jasno, da vedno ob neprimernem času, kakopak.

Izpad je vedno vrh ledene gore. Pa vemo, kaj se skriva pod gladino čisto zares?

KAJ POTEM NAMESTO KAZNI? POMAGAJ.

Najpogostejši strah staršev ob opustitvi kazni je, da bodo potem delovali permisivno in z vzgojo zavozili.

Obstaja način, ki postavlja meje in deluje iz empatije. Reče se mu zavestna, ljubeča, sočutna in še kakšna vzgoja. Mi smo jo poimenovali čarobna, ker deluje kot čarovnija. Skoraj nemogoče na koncu postane mogoče.

Kako pomagaš?

Tako, da se pogovoriš z otrokom. Najprej brez obsodbe podaš svoja opažanja, potem z empatijo razložiš možne posledice in na koncu, če je potrebno prevzameš vlogo in pomagaš k rešitvi.

Primer (otrok nori naokoli in se ne more umiriti): Vidim, da si zelo razigran. Ker obstaja nevarnost, da se poškoduješ v svoji vnemi, ti bom pomagal/a tega tvojega notranjega škratka, ki nagaja malo upočasniti.

Zapomnite si. Za en izziv si boste vzeli samo enkrat dovolj časa, da ga razrešite in bo za vedno rešen. Ob pravem pristopu nikoli ni potrebno ponavljati 100x eno in isto, ker je rešeno za vedno. Dolgoročno to prihrani enormne količine časa, ki ga družina lahko preživi v srečnih in izpolnjenih odnosih.

KAJ PA NAMESTO NAGRAJEVANJA? MOTIVIRAJ.

Razlika med motiviranjem in nagrado je velika. Nagrajevanje pogojuje in s ciljem da otroka spravi pod kontrolo motivira z zunanjimi dejavniki. Recimo igračami. Pa je otrok res srečen sredi kupa igrač, če ni poleg tega tudi notranje motiviran? Motivacija se loteva tega fenomena ravno obratno. Otroka obravnava kot člana tima s polnim zaupanjem, da bo svoj del sodelovanja opravil predano. Pri tem mu seveda tudi pomaga, vendar le če pomoč potrebuje.

Teorija na kateri sta zrasla pristopa kazni in nagrajevanja je osnovana na predpostavki, da je potrebno otroka preoblikovati, da so otroci polni napak, ki jih je potrebno popraviti in da jih je potrebno kontrolirati, sicer bodo oni nas. To je teorija, ki bazira na strahospoštovanju. Strah je osnova. Si res želimo kup prestrašenih odraslih, ki ne upajo izraziti svojega mnenja in postaviti meja?

V resnici pa otroci vse vedo, le ubesediti ne zmorejo na način, da bi odrasli to iz prve razumeli. Ker je jok njihova prva komunikacija, se ga poslužujejo potem tudi v času, ko že spregovorijo. Na nas odraslih je, da se naučimo brati med vrsticami. Ko vodimo pogovor z empatijo in ko zares poslušamo in slišimo otroke, nas bodo tudi oni zares slišali. Oba koraka sta povsem preprosta. Spremeniti je potrebno način pogovora in naše vedenje, pa bomo ob sebi imeli povsem drugačne otroke.

Na čem gradimo današnjo avtoriteto med odraslimi in otroki, ki jih vzgajamo? Na spoštovanju ali na strahospoštovanju?

Odrasli nismo ob otrocih zato, da bomo igrali vlogo oficirjev malim vojačkom in jih kontrolirali na vsakem koraku. Tukaj smo v vlogi njihovih mentorjev, ki vodijo z dialogom, ki ustvarja modre odločitve brez dobronamernih nasvetov in pametovanja. Z zgledom.

Pedagogi se pri nas naučijo kako najti notranjo motivacijo že v eni minuti z barvicami in imajo zato umirjene otroke lahko že v treh minutah vaje dnevno:
http://carobni-otroci.si/izobrazevanje-za-pedagoge/

Izobraževanje za pedagoge je naslednja postaja, kjer delimo to znanje

Nauči se enkrat za vselej, da ti ne bo treba hoditi od enega do drugega izobraževanja in stalno nekaj novega izumljati. Stvar preverjeno deluje in to je na dolgi rok vedno prihranek.

KLIKNI TUKAJ ZA VEČ INFORMACIJ

Comments are closed.